Samomor out of box

Ker je jutri Svetovni dan preprečevanja samomora, je logično, da se danes na veliko piše o samomoru. Drugih 364 dni v letu pa nič. Naj dodam še jaz svoj kamenček v ta mozaik, pa čeprav bo štrlel iz okvirja. Danes sem namreč prebrala dva članka o dveh različnih ženskah, ki jih je življenje pripeljalo do roba. Če ne gre za eno in isto osebo, saj sta osebi v obeh člankih slučajno istih let in slučajno sta obe zadnjič vente viagra pharmacie canada delali samomor leta 2008. Ena je poskušala 8x, druga 10x. Očitno obe s 100 % neuspehom.

Ker je zame samomor strahopetno dejanje, sem na FB objavila tale utrinek, ki je v nasprotju s črednim razmišljanjem: »Oprostite, to, da greš 10x delat samomor, pa ti 10x spodleti, to pa je res definicija nesposobnosti in neuspeha.« Me nič ne moti, če se vas večina zgraža nad zgoraj zapisanim, tako kot so se moji znanci na FB …

Naj vas nekaj vprašam … Poznate koga, ki je 10x delal izpit za avto? In padel tudi v desetič? acheter du cialis non generique Poznate koga, ki je na faksu opravljal izpit več kot 10x (mislim, da to sploh ni možno, ker je število pristopov k izpitu omejeno)? Kaj si mislite o človeku, ki recimo eno in isto napako ponavlja že v desetič? (Saj veste, kaj pravijo – napaka https://www.acheterviagrafr24.com/achat-viagra-cialis-levitra/ je le prvič, drugič je že zavestna odločitev.) Verjetno takih ljudi ne poznate, če pa bi jih, pa predvidevam, da jih ne bi opisovali s pozitivnimi superlativi. Zakaj bi bilo pri samomoru kaj drugače?

Stojim za tem, da če se človek za nekaj odloči, da to tudi stori. Če je to samomor, naj bo. Morda smo res lahko neuspešni enkrat ali dvakrat, kar je več kot to, pa menda že lahko definiramo za splošni neuspeh.

Če se nekdo odloči, da si vzame življenje, kdo sem jaz, da mu sodim? Vsak je gospodar svojega življenja in naj dela z njim kar mu https://www.viagrasansordonnancefr.com/viagra-prix/ je volja. Pa naj stisne rep med noge in poišče najlažji izhod iz dane situacije. Njegova odločitev. Samomora ne odobravam in zato se mi ljudje, ki jim tak podvig uspe, tudi čisto nič ne smilijo, saj gre za njihovo zavestno odločitev. Smilijo se mi njihovi dragi.

Pravijo, da ne razumem in da bi se morala vživeti v vlogo nekoga, ki ima v življenju težave. In da če bi se, verjetno ne bi tako razmišljala o samomoru. Meni se ni potrebno vživeti v nobeno vlogo. Moje življenje je bilo daleč od enostavnega, preživela sem mnogo stvari, celo smrt. In morda zato razmišljam tako, kot pač razmišljam.  Medtem ko se eni borijo za življenje, drugi razmišljajo, da bi si ga vzeli. Kaj ni to noro? Vedno si želimo tisto, česar nimamo. In če bi bili tisti, ki razmišljajo, da bi sodili sami sebi, v koži tistih, ki se borijo za preživetje – verjemite, da ne bi več razmišljali cialis generique o samomoru, ampak bi bili hvaležni za vsako dano minuto na tem planetu. Včasih ljudje samo mislijo, da so na dnu in da jim ni živeti, pa so

v resnici še daleč od pekla …

Depresija, duševne bolezni. Obstajajo in so čedalje bolj pogoste. Vendar pa tisti, ki se za samomor odločijo cialis 2.5mg prix na podlagi resnih težav in tegob, to tudi izpeljejo in ne poskušajo desetkrat. Ker te množične poskuse odvzema življenja, ne bi definirala kot poskus samomora, saj njihov namen ni končati z življenjem. Gre za https://www.acheterviagrafr24.com/achat-viagra-en-ligne-suisse/ klic na pomoč, podporo, razumevanje … pa je res potrebno klicati na pomoč na tak način? Ja, tem ljudem je potrebno pomagati. Bojazen je le, da te po 10 neuspelih poskusih ne more nihče več resno jemati (razen psihologa in psihiatra) – to je tako kot tista zgodba s pastirjem in volkom.

Dejstvo je, da je depresija bolj pogost pojav v bogatih državah. Torej bogastvo uničuje duha. V članku piše, da so njihovo “sogovornico do roba pripeljali starši z nenehnimi očitki, da službe ne išče dovolj zavzeto”. Če je to razlog (oz. so starši razlog), da si nekdo vzame življenje, potem bi človeštvo že zdavnaj izumrlo, saj ne poznam popolnih staršev.

So ljudje, ki imajo zares težko življenje in so enostavno obupali nad njim. Je pa veliko tudi takih, ki enostavno pretiravajo s tem, kako hudo jim je in se smilijo sami sebi. Čeprav ne podpiram ideje o samomoru, pa sem prišla ob tem pisanju do zaključka, da bolj spoštujem tiste, ki so se iz nekih https://www.acheterviagrafr24.com/achat-viagra/ hudih razlogov odločili za samomor in ga tudi izpeljali, saj to pomeni, da so imeli jajca, kot pa neuspešne ponavljavce.

Sem pretrda in hudobna, če mislim, da je nekdo, ki mu niti v

desetič ne uspe izpeljati zadanega, nesposoben? Prav, potem pa sem. Zase mislim, da sem nesposobna že, če mi zadano ne uspe v similar de viagra prvič.

Življenje je dar. In ko https://www.acheterviagrafr24.com/ gledaš ljudi, ki se z zadnjimi hlapi močmi v bolečinah oklepajo življenja, potem se

vprašaš, zakaj za vraga, bi si ga nekdo hotel vzeti. Vse je stvar perspektive. In ko mi v življenju ne gre, se opomnim, da je vedno lahko še slabše.

 

Sodobni dohtarji od spredaj

Ko sem bila stara 10 let, je moj stric postal doktor. Ne zdravnik, ampak doktor ekonomskih znanosti. Takrat nisem razumela, kako je lahko nekdo, ki ni zdravnik doktor. Spomnim se, da mi je stric podrobno razložil celoten sistem … od tega, kako najprej diplomiraš, študiraš naprej, narediš magisterij ter nato

še doktorat. Seveda moraš biti priden in vztrajen, da to dosežeš. Zraven mi je kazal svojo svežo knjigo (op. doktorsko dizertacijo) in razložil, da je to njegovo doktorsko delo. To je bila prava izdana knjiga, ki se jo lahko kupi in stoji na knjižnih policah. Recimo, da sem stvar razumela dovolj dobro, da sem vedela, za kaj približno gre. Vsekakor pa sem čutila, da je to, da si doktor, nekaj posebnega in da to ni kar vsak. In prav takrat sem si zastavila cilj, ki me je spremljal vse do 2. letnika faksa: ko bom diplomirala, bom takoj vpisala magisterij, nato pa še doktorat. To ni bila želja, to je bil cilj … Ampak naši cilji se skozi različna življenjska obdobja spreminjajo, kajne? Da postati magister in doktor ni bil več moj cilj, nisem bila kriva sama. Moj cilj ali jaz se

nisva spremenila. Spremenili so se časi in spremenil se je visokošolski izobraževalni sistem v Sloveniji.

Že od nekdaj vidim svojega strica kot zelo inteligentno osebo, vredno občudovanja zaradi svoje strokovnosti in idej. In ker je bil stric doktor, sem predvidevala, da so pač  vsi doktorji taki – inteligentni osebki z nazivom, ki spreminjajo svet. To moje prepričanje je padlo v vodo, ko sem prišla na faks. V prvem letniku sem še nekako mislila, kako oh in sploh so vsi doktorji/predavatelji na faksu, po letih opazovanja pa sem ugotovila, da sem se globoko uštela pri svojem prepričanju in da na tem svetu obstaja več kvazi doktorjev kot pa tistih pravih, ki dejansko nimajo samo naziva, ampak tudi kakšno možgansko celico strokovnosti več od povprečnih ljudi in so dejavni tudi v realnem življenju. In ko ugotoviš, da je fakultetna znanost sama sebi namen in da predavateljska strokovnost živi samo v https://www.viagrasansordonnancefr.com/viagra-prix/ teoriji, v praksi pa se konča … takrat se človeku porušijo sanje in prepričanja o vrednosti izobrazbe.

In če me je faks kaj naučil, me je naučil to, da biti doktor še ne pomeni, da si car. Poleg razbitja osebnega mita o doktorjih, pa se je v času mojega študija spremenilo še nekaj … sistem. Kar naenkrat so uvedli bolonjski sistem in meni nič tebi nič, so znanstveni magisterij in doktorat ukinili. Ja, tisti magisterij, ki mi je bil cilj že vse od 10. leta starosti.

Sprijazniti se z dejstvom, da z magisterijem in mladostniškim planom ne bo nič, niti

ni bilo tako težko.  V času do moje diplome se je namreč spremenilo še nekaj … dejstvo je postalo, da lahko danes http://www.cialisgeneriquefr24.com/how-does-cialis-tadalafil-work/ že vsak povprečen cepec z viška evri vpiše doktorat, napiše par člankov, dizertacijo (povsod še te ne; in glede na to, da sem prebrala nekaj “sodobnih dizertacij”, ki so slabše od moje diplome, bi lahko en blog namenila samo tej temi) in postane doktor. Pri 30ih letih. Včasih so bili mladi doktorji izjeme, danes so pravilo. Če ne dobiš službe po diplomi, vpišeš doktorat. Če želiš ostati https://www.acheterviagrafr24.com/acheter-du-viagra/ inventar na fakulteti, vpišeš doktorat. Za primerjavo: moj stric je postal doktor pri svojih 55. letih in še danes je spoštovan strokovnjak na svojem področju. Bodo čez desetletja to tudi generacije sodobnih doktorčkov? Dvomim, saj je s postopnim razvrednotenjem sistema danes doktor v Sloveniji le še naziv in prav nič več.

P. S. Ne bom zanikala, da želje o doktoratu še tlijo v meni, vsekakor pa če ali ko jih bom prižgala, se to ne bo zgodilo v Sloveniji.

 

Težko je biti mlad v Sloveniji

Sem mlada. viagra sans ordonnance Mlada, kreativna, izobražena oseba, polna idej in zagona, ki v tem trenutku ne ve,

kaj bi sama s sabo. Nisem študirala medicine in zato vem, da ne bom zdravnica ali kirurginja. Nisem študirala arhitekture, torej ne bom arhitekta. Nisem študirala prava, kar pomeni, da ne bom nikoli pravnica, odvetnica ali sodnica. Študirala sem geografijo in ekonomijo. Sem geograf. In ekonomist. Kaj torej sem? Ne vem, sanja se mi ne. Učiteljica nisem in ne bom, ker sem enopredmetni nepedagoški geograf. Ekonomistov pa je na tone in tone. Če bi imela pri svojih rosnih in nezrelih 18-letih kaj več soli v buy levitra bulk hours glavi in bi vedela, kaj me čaka kot neuporaben diplomirani kader, sem prepričana, da se ne bi odločila za nobenega izmed

teh dveh neuporabnih študijev. Kaj torej sem? Sem vse in sem nič. Sem geograf in geografi imajo nekaj, kar nima nihče drug: najbolj širok spekter znanja. To so nam vsajali v glavo med študijem. In kaj imam jaz od te širine v tem trenutku? Kamorkoli se obrnem, vedno me nekje nekdo prehiti s svojo globino. Danes svet potrebuje in zahteva specialiste, ne pa mene s svojo širino.

Občutek nemoči, agonije in ponižanja. Najbolj ponižujoč občutek tega sveta – ko si odvisen od nekoga drugega. Odvisnost pa je tesno povezana z nesvobodo in podrejanjem.

Občutek manjvrednosti in izguba samozavesti. Kaj je narobe z mano, da ne dobim službe? Kaj se dogaja … Bom celo življenje doma, sedela za računalnikom in neuspešno pošiljala ponudbe za zaposlitev, na katere ne dobim odgovora? Razpisov pa ni in ni.

Depresija. Zakaj ne dobim službe? Končani imam dve fakulteti,

pa ne pridem niti do razgovora.

Slabo vidna prihodnost. Ko sem zaključevala študij, sem bila polna entuziazma, energije in načrtov. Prihodnost je bila brezmejna. Danes jo vidim le megleno.

To je le izsek iz življenja mlade, brezposelne osebe, ki se bori na slovenskem trgu delovne sile. Kaj nam, brezposelnim, prinaša slovenska prihodnost? Se bodo našle službe za nas? Bomo vsi odprli svoje s.p-je in d.o.o-je? Ali se bo zgodil najslabši možen scenarij za našo državo – bomo šli viagra sans ordonnance s trebuhom za kruhom? Nekam v tujino, kjer bomo mladi opaženi in videni z druge perspektive … s perspektive, kjer mladi nismo nek neuporaben kader brez izkušenj, ampak ljudje polni energije, zagona, svežih idej in edini možni generator prihodnosti. Torej, kaj bo?

 

Lopata – mestna znanstvena fantastika

To, da ne maram zime, ni nobena skrivnost. Sem poletni človek, nagnjen k nadmorskim višinam morske gladine. Ker pa letošnja zima sploh še ni bila prava zima, sem si enkrat za spremembo zaželela, da bi bilo res veliko snega. Če je zima, naj si že da duška, pobeli pokrajino in razveseli ljudi. Vsaj ene, no …

V tej zimski sezoni sva midva z avtom, ki kliče na ime Vladimirček, ostala že dvakrat zakopana pod debelo snežno odejo. Nič ne de, če bi imela pri roki prave pridne moške roke, ki bi ves ta sneg odkopale in mi očistile avto … tako pa sva se morala z Vladimirčkom znajti kar sama …

Prvič sva ostala zakopana v Zagrebu. Tiste neke sobote v decembru, ko je bil sneg zares obilen kot že dolgo ne. Kako izkopati avto, na katerem leži 40

cm snega, okoli njega pa še zametan sneg sega do šip? S pomočjo prijateljice sva aktivirale vse ženske roke in pa dolgi jezik, ki se ne boji prositi za pomoč. Prijazen Zagrebčan nama ni odstopil samo svoje lopate (za katero sva prosili), ampak nama je še skorajda v celoti odkopal avto. Izjemno. In predvsem zelo prijazna gesta s strani popolnega tujca.

Drugič pa acheter viagra v ponedeljek. Spet snežna pošiljka, ki sem se je res veselila … dokler ni bilo potrebno odkopati https://www.acheterviagrafr24.com/achat-viagra-en-ligne-sans-ordonnance/ Vladimirčka in ga usposobiti za na pot. Roke imam, nekaj moči tudi, od tehničnih pripomočkov pa le eno metlico. Kot je poizkus dokazal, ta ne zadošča za ponedeljkove količine snega, ko je avto spet postal snežni ujetnik. Da ne omenim https://www.acheterviagrafr24.com/le-viagra-sert-a-quoi/ prijaznih »mož plužarjev«, ki pred našim blokom odmetavajo sneg – ti so tako prijazni, da so Vladota še dodatno zakopali. Kmalu je postalo jasno, da se tega snega z eno majhno metlico ne bo dalo znebiti. Potrebujem lopato! Saj veste, tisti plastični pripomoček, nasajen na leseno palico? Morda vi ne potrebujete razlage,

kaj to lopata je … jo pa moji soblokovčani. Vprašala sem jih kar nekaj, če ima kdo lopato za posoditi, in nihče je ni imel. Niti svoje, niti blokovske … lopate v našem bloku očitno ni. Niti ene same samcate lopate, ki stane dobrih 5 EUR in je nepogrešljiv pripomoček v zasneženi zimi. Kaj mi preostane? Da se znajdem … zato prisluhnem mestnemu šelestenju zimske Ljubljane … nekje v daljavi odmeva ropot lopate, ki se smuka ob asfalt. V glavi se mi prižge rumena lučka in začnem svoj detektivski pohod. Moj dober sluh me privede do bližnje gostilne, kjer ravno čistijo asfalt. Prijazno vprašam, če mi posodijo lopato … in so mi jo. Sicer mi mlajši gospod ni priskočil na pomoč še z odmetavanjem snega, kot tisti

v Zagrebu, mi je pa vsaj posodil lopato. No, saj

pohvalno je že to, da so vsaj imeli lopato!

Jaz nisem iz mesta. Jaz sem podeželsko dekle. Mi s kmetov si pred hišo sami odmetujemo sneg. Za Ljubljančane pa je to očitno znanstvena fantastika. Vse te dni sneži in pred našim blokom ni počiščeno nič! Stopnice zasnežene, avtomobili zakopani, kaos pred blokom. Tista služba, ki bloku zaračunava usluge čiščenja snega, je bolj tako … za pasji drekec. Te dni sneži skoraj non-stop in v celem bloku ga ni korenjaka, ki bi se opogumil in na lastno pest počistil vsaj stopnice pred vhodom, generic levitra da se ne bi delal led na njih. Ah kje … Saj pravim, znanstvena fantastika, dokler se na delo ne spravi to podeželsko dekle. In si pravim: Ok, če so vsi taki nesposobni jebivetri, bom pa jaz počistila pred vhodom. In sem. Že iz principa. Z dvema rokama in eno lopato. Od kje pa tokrat lopata, se sprašujete? Jah … dvakrat v tej zimi sem že ostala ujeta, sedaj pa tega nič več ne prepuščam srečnim ali nesrečnim naključim! Jaz sem rada odvisna samo od same sebe … zato sem lopato pripeljala s kmetov, ja, od tam, kjer je odmetavanje snega nekaj običajnega. In sedaj se vozi skupaj z mano in Vladimirčkom.

Ne vem, ali je ne-imeti lopato in ne-odmetavati snega pred lastnim pragom navada vseh mestnih srajc? Ali je to le značilnost naših blokovskih ne-bodi-jih-treba?  Le imejte svojo lopato … da vas tako kot mene slučajno

ne onesposobi romantična »zimska idila«, ko niti ne veš, kateri avto na parkingu je tvoj.

Hm, kje si Vladimirček?

 

Umreti ni enako umirati

Edina gotova stvar v življenju je smrt. Vsi se rodimo in vsi umremo. O smrti težko razmišljam, ker se je bojim. In verjamem, da je tako z večino ljudi. V preteklem letu sta ta svet zapustila kar dva moja sorodnika, s katerima sem si bila zelo viagra sans ordonnance blizu. Šele ob bližnjem srečevanju s smrtjo se človek zave, kako minljiv je in kako vsakdanja je smrt.

Kljub temu da je smrt vsakdanjik tega sveta, je tema smrti in umiranja med ljudmi še vedno tabu – nezaželjena tema, o kateri

se ne govori. In še več – se ne sprašuje. Pa bi se moralo …

Čeprav je smrt gotova, pa (skoraj) nihče ne ve, kdaj ga bo le-ta pričakala in na kakšen način odpeljala. In povem vam, obstaja lepa smrt in obstaja grda smrt. Dokler nisem od blizu videla, kako se moja teta v mukah in trpljenju bori s svojo boleznijo, o tem, kakšna smrt nas lahko dočaka, sploh nisem razmišljala. Smrt je bila zame pač smrt. Če je moj dedek umrl dokaj hitro in brez večjih bolečin, je bilo prav nasprotno z mojo teto. Oba sta umrla zaradi raka. Dedek zelo hitro po diagnozi; zaradi zapletov po operaciji. Čeprav mi je še sedaj hudo, da je kar odšel, me vsaj tolaži dejstvo, da je odšel brez trpljenja in dolgega umiranja, kateremu najverjetneje zaradi svoje diagnoze ne bi mogel uiti.

Zato moramo ločevati med obema glagoloma sildenafil citrate 100mg – umreti in umirati. Prvi je dovršni in označuje hitro smrt, drugi nedovršni. Najboljša smrt je tista, ki te vzame hipoma … brez muk, brez trpljenja in je lažja za tistega, ki umre in vsekakor težja za bližnje zaradi njene nepričakovanosti. Počasna smrt skozi umiranje pa je težka za vse – za umirajočega, ki se za življenje niti ne bori več, saj tega upanja nima, ter za bližnje, ki zaradi svoje

nemoči trpijo ob gledanju trpečega. Umiranje je grozovito, saj počasi srka življenje in dostojanstvo iz človekovega telesa. Smrti me pravzaprav ni več strah. Strah me je le še trpečega umiranja.

Moja teta je umrla v Hospicu. To ne pomeni, da ni imela nikogar, ki bi skrbel zanjo ali da je umrla sama. Nikakor ne. Hospic je bil njena želja in do zadnjega trenutka je imela ob sebi vse bližnje, ki so ji z besedami in pomočjo lajšali zadnje dni življenje, hkrati pa vso potrebno zdravstveno in psihološko oskrbo, ki ji je doma ne bi mogli nuditi. Zato ne razumem, kako je v naši brezupni državi sploh mogoče, da je Hiša hospic tik pred tem, da zapre svoja vrata.

Na RTV-jevem portalu je bilo v zadnjih mesecih napisanih nekaj (premalo odmevnih) člankov o Hiši hospic. Pa kljub temu veliko ljudi ne razume koncepta te hiše. V komentarjih pod članki sem namreč zasledila nerazumevanje nekaterih bralcev, ki to hišo označujejo za nekakšen luksuzen dom za ostarele, ki si ga lahko privoščijo le premožnejši Ljubljančani. Hiša hospic ni

namenjena

slabotnim starcem, namenjena je umirajočim ljudem. Pravzaprav pa se sploh ne čudim takemu razumevanju, saj celo Skupnost socialnih zavodov Slovenije s svojimi izjavami enači namembnost te hiše s slovenskimi domovi za ostarele. Pravijo, “da ima Hiša hospic le 12 mest za zagotavljanje paliativne oskrbe, medtem ko imajo slovenski domovi več kot 19.000 mest ter da zato Hospic ni edina how does cialis tadalafil work možnost za zagotovitev dostojnega umiranja”.

Jaz se s tem vsekakor ne strinjam. Moja prababica je stara 97 let in živi v domu za starejše občane. Obiskujemo jo skoraj vsak dan. In mislite, da je zadovoljna? Ni. Prvič, ker ni doma; drugič, ker se ji tam nihče ne posveča tako, kot se ji posvečamo mi; in tretjič, ker dom enači z uboštvom in s smrtjo. Slednjemu njenemu prepričanju se ne gre čuditi, če preberemo zgornjo izjavo Skupnosti SZS. Vendar pa moja prababica ne umira. Samo stara je in potrebuje dodatno nego, ki ji je mi ne moremo zagotoviti. Zato je dom zanjo vsekakor rešitev, pa čeprav ne idealna. Ni pa rešitev za umirajočega, ki želi zadnje dni življenja preživeti v čim bolj kakovostni oskrbi (fizični in mentalni). Si vi želite iti na stara leta v dom? Skorajda ga ni bitja, ki bi si zares želel v slovenski dom. Hm, le zakaj je temu tako? Morda je res, da slovenski domovi niso več srednjeveške

hiralnice, so pa še vedno daleč od tistega, kar bi si tudi sama kot bodoči potencialni oskrbovanec želela, da bi bili.

Zato so hiše, kot je Hospic, v naši družbi nujno potrebne. Bolezni, kot so rak, vse bolj ogrožajo našo družbo in družba/država bi morala imeti to odgovornost, da trpečim umirajočim zagotovi institucije, v katerih lahko umirajo vsaj z malo dostojnosti, s pravilno zdravstveno oskrbo/nego in v prijetnem okolju.

Šele tetina smrt mi je odprla oči in pokazala,

kako dragocena je Hiša hospic. Ko bi se le naša država (s politiki)

zbudila in ukrenila kaj konkretnega, da bi Hiša preživela. Če že pride do tega, da nam je usojena počasna in boleča smrt, bi moral vsak posameznik imeti možnost najboljše nege, ki bi mu lajšala muke zadnjih dni.

Namen tega razmišljanja je razbijanje tabujev o smrti in umiranju ter hkrati glasen opomin, da v naši državi primanjkuje institucij, kot je Hiša hospic in da bi bil zločin zapreti edino tako hišo v Sloveniji!

P.S. Na spletni strani društva piše, da ostaja usoda Hiše hospica negotova še do 15. januarja.

 

Nov korak naprej

Novo leto, novi začetki, novi načrti, novi vzponi. Pa tudi padci. Življenje ne poteka po linearni krivulji. Življenjska krivulja vedno valovi gor in dol. To valovanje povzroča pestrost in nova doživetja; pozitivna, včasih tudi negativna. In vedno nove

https://www.acheterviagrafr24.com/viagra-pour-homme/ izkušnje. Te so pozitivne, saj nas

vsaka izkušnja nauči nekaj novega.

Tole ni začetek mojega pisanja; je https://www.acheterviagrafr24.com/prix-du-viagra/ nadaljevanje mojega prvega bloga, Norega sveta Barbine Blondine, in navdih, da za vas napišem še kaj bolj resnega, pa vendarle s »coprniškim« pečatom http://www.cialispharmaciefr24.com/cialis-25mg-prix/ Barbine Blondine.

Dragi bralci, v letu 2013 vam želim nekaj srečnih naključij, leto polno vzponov in pozitivnih dogodivščin, nič vraževernosti in veliko vedoželjnosti https://www.viagrasansordonnancefr.com/ ter viegra željo, da se kdaj pa kdaj oglasite tukajle, v mojem norem svetu.

Zase

pa upam in želim, da mi to sveže leto prinese čim več navdiha za pisanje in novih življenjskih izkušenj!

Barbina Blondina